Borovniški viadukt

Borovniški viadukt je bil največji premostitveni objekt na trasi Južne železnice med Dunajem in Trstom. Ta proga je bila za takratno Avstrijsko cesarstvo izrednega pomena, saj je povezala glavno mesto in nekatere pomembne centre razvijajoče se industrije z edinim velikim pristaniščem v državi. Viadukt so začeli graditi  leta 1850 in dokončali 1856. Na najožjem delu je prečkal Borovniško kotlino v dolžini 561 metrov, na najvišjem mestu je bil visok 38 metrov. Na obeh straneh je potekal v loku, srednji del v dolžini približno 80 metrov pa je bil raven. Dvoetažni viadukt je sestavljalo 24 stebrov. Oštevilčeni so bili od 1 do 24 v smeri od Ljubljane proti Postojni. V zgornji etaži je bilo med stebri 25 obokov širine 16,75 metra in višine 15,17 metra, v spodnji etaži pa 22 obokov širine 15 metrov ter višine 19 metrov. Po vrhu spodnje etaže je skozi oboke v stebrih potekala pot, namenjena vzdrževanju viadukta. Z izjemo dveh večjih, dvojnih, je širina ostalih stebrov pri tleh je znašala  14,70 metra in se je proti vrhu zožila na slabih 9 metrov. Širina dvotirnega vozišča je znašala skoraj 8 metrov.

Da bi za  gradnjo zagotovili trdno podlago, so v mehka tla zabili približno 4.000 hrastovih pilotov in nanje postavili temelje stebrov. Za stebre in oboke so porabili 31.600 kubičnih metrov obdelanih kamnitih blokov, 31.000 kubičnih metrov lomljenca in okoli 5 milijonov opek. Parapetni zid in ograja sta bila umetelno dekorativno izklesana in obdana z okraski. Gradnja je trajala dobrih 6 let  in je stala 2 milijona goldinarjev, kar bi danes zneslo okoli 30 milijonov evrov. Prvo vožnjo čez Borovniški viadukt so opravili 28. oktobra 1856. Redni promet do Trsta je stekel 27. julija 1857, ko so v prisotnosti cesarja Franca Jožefa, ki se je s spremstvom ustavil tudi v Borovnici, progo slovesno odprli.

Trasa Južne železnice je avgusta leta 1849 dosegla Ljubljano. Še istega leta je časopis Illyrisches Blatt objavil razpravo o smereh gradnje nove proge proti Trstu. Trasa železniške povezave med Ljubljano in Trstom je načrtovalcem, ki so že od leta 1842 preučevali različne smeri, povzročala velike težave. Prehod čez Ljubljansko barje, vzpon na kraško planoto in pomanjkanje vode na tem področju so bili glavni problemi s katerimi so se morali spopasti. Nastalo je več različnih variant. Časopis Jutro je v obsežnem članku o Borovniškem viaduktu oktobra 1939 le-te opisal takole: »Bilo je šest načrtov. Z vso gotovostjo trdim, da zgradba odnosno premostitev borovniške doline kakor tudi polaganje železnice preko ljubljanskega barja pri takrat poznanih tehničnih znanjih in sredstvih, ni bila lahka stvar. Zato moremo zasledovati že počenši od leta 1836, ko so nastajali prvi načrti za zgradbo proge od Dunaja preko naših pokrajin do Trsta, razne variante, kje naj teče ta tako važna železna cesta. Iz arhivskih zapiskov je razvidno, da je imel inž. Fojkar s sedežem v Postojni nalog, preštudirati možnost, da bi stekla proga preko nam bližjega kraškega terena v zaseki Iškega Vintgarja.